Optična belila so funkcionalni dodatki, ki povečajo belino materialov tako, da absorbirajo ultravijolično svetlobo in jo pretvorijo v modro-vijolično vidno svetlobo. So raznoliki in večdimenzionalni klasifikacijski sistem je mogoče oblikovati na podlagi različnih kriterijev. Metoda znanstvene klasifikacije pomaga razumeti mehanizem delovanja, uporabno področje uporabe in značilnosti delovanja različnih belil, kar zagotavlja osnovo za izbiro v dejanski proizvodnji.
Z vidika kemijske strukture lahko optična belila v glavnem razdelimo v štiri kategorije. Prvi temelji na stilbenu-s stirenom kot osnovnim skeletom, razmeroma dolgim molekularno konjugiranim sistemom in visoko fluorescenčno učinkovitostjo, ki se pogosto uporablja v sintetičnih vlaknih in plastiki. Drugi je na osnovi kumarina, ki v svoji strukturi vsebuje benzopiranonski obroč, s krajšo valovno dolžino vzbujanja, primeren za svetle-barvne ali prozorne materiale in ga pogosto najdemo v premazih in detergentih. Tretji je na osnovi pirazolina, z močno molekularno togostjo in dobro svetlobno obstojnostjo, ki se večinoma uporablja v trajnih izdelkih za uporabo na prostem. Četrtič, benzoksazoli in benzotriazoli imajo zaradi svojih heterocikličnih struktur odlično toplotno stabilnost in odpornost na vremenske vplive ter se običajno uporabljajo pri obdelavi pri visokih-temperaturah ali dolgotrajni-izpostavljanju svetlobi.
Glede na izvor in metodo sinteze jih lahko razdelimo v dve glavni kategoriji: sintetične in naravne. Trenutno se v industrijskih aplikacijah uporabljajo predvsem sintetične vrste, katerih strukturo in lastnosti je mogoče natančno oblikovati glede na zahteve. Naravni tipi so večinoma pridobljeni iz specifičnih rastlinskih ali mikrobnih metabolitov; čeprav ponujajo znatne okoljske prednosti, ostajajo njihova fluorescenčna učinkovitost in stroški omejeni in se večinoma uporabljajo na-visokokakovostnih ali specializiranih področjih.
Na podlagi fizikalno-kemijskih lastnosti medija za nanašanje jih lahko razdelimo tudi na vodo{0}}topne in olj-topne vrste. Vodo{3}}topna belila se zlahka enakomerno razpršijo v vodnih sistemih, kot so brozge za izdelavo papirja in barvanje, in pogosto vsebujejo hidrofilne skupine, kot so skupine sulfonske kisline. Različice, topne v-olju, je lažje vključiti v ne-polarne sisteme, kot so smole in plastične taline, in pogosto vsebujejo dolge ogljikove verige ali estrske strukture, da se zagotovi združljivost.
Z vidika spektralnih značilnosti vzbujanja in emisij jih lahko razdelimo na oz-in širokopasovne vrste. Oz{2}}ozkopasovna optična belila kažejo močno absorpcijo v specifičnih ultravijoličnih pasovih, zaradi česar so primerna za aplikacije, ki zahtevajo natančno osvetlitev. Širokopasovni-osvetljevalci s širšim obsegom absorpcije ohranjajo stabilne učinke beljenja pri različnih svetlobnih virih in ponujajo širšo pokritost uporabe.
Poleg tega jih lahko glede na funkcijo razvrstimo v splošne-namenske in specializirane vrste. Splošno{2}}belilna sredstva so učinkovita na različnih podlagah, kar poenostavlja formulacijo; specializirana belila so molekularno optimizirana za posebne materiale ali postopke in izkazujejo vrhunsko učinkovitost na področjih, kot so odpornost proti migraciji, odpornost na visoke -temperature in nizka toksičnost.
S tehnološkim napredkom postaja klasifikacijski sistem vse bolj izpopolnjen. Vključuje na primer indikatorje zelene kemije za ustvarjanje okoljskih ocen ali pa vzpostavi razvrščanje vzdržljivosti na podlagi scenarijev uporabe. Jasna znanstvena klasifikacija optičnih belil ne le pomaga raziskovalcem pri ciljno usmerjenem načrtovanju, ampak tudi nadaljnjim uporabnikom zagotavlja zanesljivo referenco za doseganje ravnovesja med zmogljivostjo in stroški v različnih industrijskih fazah.